Z lučkami sva ajat šla…

Zvečer sem ji uspel dvakrat prirediti povsem nepredvideno veselje, ma, kaj veselje, prava izbruha radosti…

 

Uspelo nama je urediti, da so nekemu tovornjačku, igrački, znova, po ne vem koliko letih, začele utripati lučke!

Tako je bila navdušena, ob tem, da se ni mogla zadrževati, dobesedno poskakovala je, medtem ko je, nenehno, vklapljala in izklapljala delovanje igračke. Pa kar nekaj časa nisem mogel doseči tega, da bi se še malo potrudil, da bi vsaj poskusil…

 

Ko se je za silo umirila, sem dočakal svojih nekaj minut, in rezultat tega je bil – še krepko močnejše, večje njeno navdušenje, kajti igračka je zmogla znova samodejno voziti, v krogih, katere je, po potrebi, spreminjala, jih manjšala, večala, nepričakovano v neke druge zavijala…

 

Običajno vzameva s seboj, ko greva ajat, neko igračko. Večinoma je to plišasti panda, ali nek piščanček, tu in tam se drugače pripeti, in nocoj – vse ostalo je bilo pozabljeno, z nama je šel tovornjaček. In hitro sem moral ugasniti svetilko na nočni omarici, da so do izraza prišle rumeno utripajoče lučke igračke. Kar nekaj časa je trajalo, preden sem jo uspel prepričati, da ne bi bilo dobro za igračko, ko bi z nama ajala, češ tata-se-bo-nanjo-ulegel-in-jo-lahko-polomi…

 

Preden se je umirila, sem prejel ogromno poljubčkov, tudi takšnih, ki jih je na prst »zalepila«, potem pa se mojega lica dotaknila. Pravzaprav sva te zadeve kar izmenjevala, in to občutno dolgo počela, dokler ni zaspala, tik mene, da bližje niti mogla ne bi.